Propolis, čebele potrebujejo za lastno zdravje in je bistvu domača lekarna vsake čebelje družine. Propolis čebele pridobivajo tako, da zbirajo smole različnih dreves, popkov rastlin in drevesnih skorij. Najpomembnejše drevesne vrste za pridobivanje propolisa so topoli, različni iglavci, vrbe, hrasti in jelše.
Čebele s propolisom zapolnijo luknjice, kjer bi lahko pihalo v panj, vso satje kjer kasneje matica izlega jajčeca, prevlečejo čebele s propolisom. Torej imajo čebele propolis kot gradbeni material, za popravljanje izolacije in kot sterilizacijski material. Za pridobivanje propolisa je potrebno v panj namestiti posebne za to namenjene plastične mrežice. Ena mrežica mora imeti luknjice 3 mm druga mrežica 1mm in po navadi namestimo še tanko bombažno tkanino preko. Propolis lahko pridobivamo le v panjih kateri pridobivamo med na sonaraven način, brez kemičnih sredstev za zatiranje varoje. Običajno v mesecih julij avgust in september.
Običajno ena čebelja družina na leto zbere od 50 – 150 g propolisa. Čebele zbirajo propolis predvsem ko je v panju zelo veliko število čebel in je temperatura nad 30 stopinj Celzija, saj s tem ko prinašajo propolis v panj preprečujejo širjenja različnih bolezni v panju. Tako pa propolis z antibiotičnimi, proti glivičnimi in protivirusnimi lastnostmi to preprečuje. To so pa tudi lastnosti propolisa, ki jih uporabljamo pri apiterapiji. Propolis največ uporabljamo v obliki tinkture ali pa ga dodamo različnim mazilom.
Propolis je sestavljen iz rastlinskih smol, ki jih čebele nabirajo iz rastlin in ga čebele potem pomešajo z voskom in eteričnimi olji. Propolis ima odlično ravnovesje aminokislin, vitaminov in bioflavonoidov.
Moč propolisa izvira iz njegove kompleksne sestave, v kateri je kar 149 različnih organskih in 22 anorganskih snovi, v večini pa ga sestavljajo rastlinske smole, vosek, eterična olja in cvetni prah.
Propolis vsebuje tudi več vitaminov (B1, B2, B3, biotin) in aminokisline, ki so pomembne za delovanje imunskega sistema. Najpomembnejša sestavina propolisa so bioflavonoidi , ki jih sicer najdemo tudi v sadju in zelenjavi. Gre za naravna barvila, ki rastline ščitijo pred mikroorganizmi, v propolisu pa jih je skoraj 500-krat več kot na primer v pomarančah. Kakovost propolisa lahko določimo prav z vsebnostjo bioflavonoidov.
I. Zdravilne lastnosti propolisa
Uporaba propolisa za zdravljenje. Dosedanja številna medicinska poročila o propolisu dokazujejo, da je to uporabna snov, ki deluje proti številnim bakterijam, virusom in glivicam. Blaži vnetje, uničuje strupe, deluje lokalno anestetično in deluje proti razvoju rakastih bolezni. S številnimi raziskavami v svetu so dokazali, da ima farmakološke učinke. Zaradi vsebnosti propolisa ga dandanes med drugim uporabljajo tudi za zdravljenje ran. Uporabljamo ga v obliki raznih mazil, alkoholnih in alkoholnoetrnih tinktur, emulzij pa tudi svečk (supozitorijev) in drugih oblik zdravil. Za zdravljenje sluznice požiralnika, želodca in črevesja uporabljajo emulzijo 5–10 kapljic tinkture v pol decilitra vode. Tinkture in vodno-alkoholne emulzije te snovi uporabljajo za razne premaze obolele kože pa tudi sluznice v ustni votlini in na dlesnih.
Protimikrobne (baktericidne) lastnosti propolisa. Propolis ima posebej pomembno lastnost, da se ga bakterije ne morejo navaditi (ne povzroča rezistence), poleg tega ni toksičen in ne poškoduje normalne črevesne flore. Povečuje protimikrobno delovanje antibiotikov, penicilina, kloromicetina in tetraciklina. V normalnih pogojih propolis in njegov alkoholni izvleček obdržita svoje zdravilne lastnosti 3–4 leta. Proti-bakterijske snovi so v propolisovem izvlečku termostabilne, odporne proti visoki temperaturi. Protimikotično (protiglivično) de-ovanje propolisa. Raziskovalci posvečajo posebno pozornost proti-mikotičnim lastnostim propolisa, ki deluje na več vrst nižjih glivic, povzročiteljev kožnih bolezni in kosmatih delov kože. Še posebej je učinkovit pri kulturah Candida albicans, Epidermophtyon, Microsporum in Ahorion Schönleini.Protivirusno delovanje propolisa. Dokazali so, da evropske vrste propo-isa delujejo zlasti na bakterije Staphylococcus aureus, Escherichia coli in Candida albicans.Flavonoidi rastlinskega porekla v propolisu so glavna terapevtska učinkovina, ki jo priporočajo pri zdravljenju več kot 40 različnih boleznih. Največji učinki so na kapilarni sistem in nasploh na žile. Dokazovali so njegovo delovanje na širjenje žil, proti povišanemu krvnemu tlaku in na izločanje žolča. Ugodno je vplival tudi na delovanje žlez z notranjim izločanjem. Opazen je bil učinek pri zdravljenju kožnih bolezni (dermatitisa, dermatoze), vnetij sečevoda, bolezni prostate in mehaničnih poškodb. Veliko se uporablja pri zdravljenju travmatskih, termičnih in kemičnih opeklin. Zdravilne učinke propolisa so poznale že prve civilizacije. Beseda propolis izvira iz grščine in pomeni pred mestom oziroma obramba mesta. Grki so propolis zaradi odlične sestave uporabljali za zdravljenje okužb z bakterijami in paraziti, Asirci so z njim razkuževali rane, Stari Egipčani pa so ga uporabljali za balzamiranje mumij. V drugi Svetovni vojni so mnogo vojnih ran oskrbeli prav s propolisom, njegova uporaba pa se je ohranila vse do danes.
V apiterapiji, ki uporablja čebelje pridelke za preprečevanje, zdravljenje in okrevanje po bolezni, se propolis uporablja:
- kot zaščita pred zunanjimi okužbami,
- za zdravljenje in obnavljanje poškodovanega tkiva in ran,
- pripisujejo mu antibiotičen učinek,
- pomaga pri vnetem grlu
- pomaga ob izbruhu herpesa.
Pri nanosu v ustno votlino pospeši zdravljenje po operaciji, pomaga preprečevati nastanek parodontoze in kariesa. Moč propolisa so do danes prepoznali mnogi.
Nasvet: Propolisova 10% vodna raztopina je odlično zdravilo za zamašen nos. Nakapamo deset kapljic vodne raztopine propolisa na gazico in jo vstavimo v zamašen nos. Dihalne poti propolisova raztopina takoj odpre in lahko normalno pričnemo dihati. To naredimo predvsem zvečer pred spanjem ko je nos najbolj zaprt.
Pred uporabo se vedno posvetujte s svojim zdravnikom.